Povzetek knjige: Self-compassion

Avtorica knjige: Dr. Kristin Neff

• Avtorica pravi: ”Vedela sem, da budisti veliko govorijo o pomembnosti sočutja do sebe, a nikoli nisem pomislila, da bi bilo sočutje do sebe ravno tako pomembno kot sočutje do drugih. Iz budističnega vidika je potrebno najprej poskrbeti zase, preden lahko poskrbimo za druge. Počasi sem začela razumeti, da samokritika (kljub temu, da jo družba v resnici odobrava) niti malo ne pomaga in vse skupaj še celo poslabša. Prav nič boljša oseba nisem bila s tem, ko sem se stalno kritizirala. Prav nasprotno – postajala sem vse bolj nesamozavestna ter imela občutek, da nisem dovolj, nato pa sem to svojo frustracijo prenesla na najbližje.”
• ”Sočutje do sebe najprej zahteva, da se ustavimo in prepoznamo, da nam je težko. Ne moremo biti ganjeni ob bolečini, ki jo doživljamo, če je niti ne prepoznamo. Dejansko pa zelo pogosto svoje bolečine sploh ne prepoznamo. V zahodni kulturi smo pogosto naučeni, da se ne smemo pritoževati. Če smo v težki in stresni situaciji, si redko vzamemo čas, da stopimo nazaj in prepoznamo, kako težko nam je v tistem trenutku.”
  ”In ko naša bolečina izhaja iz samokritike in negativnega presojanja samega sebe (npr. če ste jezni nase, ker do nekoga niste bili prijazni ali ker ste rekli kaj neumnega na zabavi) je svojo lastno bolečino še toliko težje prepoznati.”
• Avtorica pravi: ”Pred kratkim sem se srečala s prijateljico, ki je že dlje nisem videla. Opazila sem njen zaobljen trebušček in jo vprašala: ‘Oo, a pričakuješ?’ Rekla je: ‘Ugh, ne. Samo malo sem se zredila v zadnjem času.’ Moj obraz je postal povsem rdeč. Tipično takih trenutkov ne prepoznamo kot bolečino, ob kateri bi si zaslužili sočutje. Nenazadnje sem zafrknila – kaj ne pomeni to, da bi morala biti za to kaznovana?”
• ”Sočutja si ne rabimo zaslužiti. To je naša pravica. Smo ljudje.”
• ”Sočutje do sebe ne pomeni, da verjamemo, da so naši problemi bolj pomembni od tujih. Pomeni le, da verjamemo, da so naši problemi tudi pomembni in vredni pozornosti.”
• ”Psihologi poznajo izraz Lake Wobegon efekt, ki pomeni pogosto prepričanje, da smo v določenih osebnostnih lastnostih boljši kot drugi. Na primer, raziskave kažejo, da kar 85% študentov meni, da so nadpovprečni v tem, kako se razumejo z drugimi. 94% učiteljev meni, da so boljši učitelji kot njihovi kolegi in 90% voznikov verjame, da so boljši vozniki kot ostali. Celo tisti, ki so povzročili prometne nesreče, verjamejo, da so boljši vozniki. Raziskave kažejo, da ljudje pogosto verjamejo, da so bolj zabavni, razmišljajo bolj logično, so popularnejši, lepši, prijaznejši, bolj vredni zaupanja in pametnejši od drugih. Ironično večina ljudi tudi verjame, da imajo nadpovprečno sposobnost, da sami sebe vidijo na objektiven način.”
• ”V naši družbi ni sprejemljivo biti povprečen, zato sami sebe podzavestno malo izboljšamo. To je eden izmed razlogov, zakaj so na raznih oddajah talentov (npr. American Idol) nekateri pristno šokirani, ko izvejo, da drugim njihov ‘talent’ ni všeč.”
• ”V bolj kolektivističnih Azijskih kulturah, kjer je domišljavost zelo nezaželena, pa večina Azijcev verjame, da so bolj skromni kot drugi. Raziskave kažejo, da večina pri sebi poveča nekatere lastnosti – a le tiste, ki so cenjene znotraj določene kulture. Američani tako verjamejo, da so bolj neodvisni, samozadostni, originalni in imajo več vodstvenih spodobnosti kot drugi povprečni Američani, medtem ko Azijci verjamejo, da so bolj sodelovalni, požrtvovalni, spoštljivi in skromni kot drugi Azijci.”

Moja opomba: Zanimivo bi bilo narediti raziskavo tudi na Slovencih. Lastnosti, ki so v okviru naše slovenske kulture zelo cenjene so predvsem poštenost, skromnost, pridnost, delavnost, prijaznost in podobno. Glede na zgoraj omenjene raziskave bi to pomenilo, da povprečni Slovenec zase verjame, da je bolj pošten, skromen, priden, delaven in prijazen kot ostali Slovenci. Morda malo za razmislek – kako pa vi ocenjujete sebe v tem pogledu?

• Avtorica pravi: ”Ta naravnanost k temu, da sebe vidimo kot nadpovprečne iz določenih vidikov, nam pomaga, da se počutimo dobro glede sebe, a nas istočasno tudi ločuje od drugih.”
• ”Biti človek pomeni, da smo v mnogih pogledih povprečni.”
• ”Pomislite, kako pogosto ljudje kritiziramo sami sebe pred drugimi, npr: ‘V tej obleki izgledam kot krava!’, ‘Čisto nespodobna sem za računalnike.’, ‘Moj občutek za smer je grozen.’ To je skoraj kot da bi hoteli reči: ‘Prehitela te bom in bom samo sebe kritizirala še preden me boš začel kritizirati ti. Prepoznavam, kako polna napak sem in nepopolna, zato mi ni treba povedati tega, kar že vem. Upam, da boš namesto obsojanja imel zame kaj sočutja in mi zagotovil, da le nisem tako slaba kot mislim, da sem.”
• ”Če pogledamo bolj od blizu, vidimo, da se za ostro samokritiko pogosto skriva nekaj drugega: želja po nadzoru.”
• ”Raziskave kažejo, da so visoko samokritični ljudje pogosto nezadovoljni v zvezah, saj domnevajo, da je njihov partner ravno tako ostro kritičen do njih, kot so sami do sebe. Nevtralne stavke partnerja si pogosto narobe razlagajo, kar vodi preobčutljivost, burne odzive in nepotrebne konflikte. Tisti, ki so pretirano samokritični, tako nehote spodkopavajo bližino in podporo znotraj odnosov, čeprav sta ravno bližina in podpora tisto, kar si tako srčno želijo.”
  ”Visoko samokritične ljudji pogosto privlačijo obsojajoči romantični partnerji, ki s svojim obsojanjem le še potrdijo njihov občutek nevrednosti.”
• ”Ne moreš se jeziti nase, ker se jeziš nase, v upanju, da te bo to pripravilo do tega, da se boš nehal jeziti nase. Ravno tako kot sovraštvo ne ustavi sovraštva, temveč ga le še ojača, tudi samokritika ne more ustaviti samokritike.”
• ”Najboljši način, da premagamo pretirano samokritičnost je torej, da jo razumemo, začutimo sočutje in jo nato nadomestimo s prijaznejšim odzivom.”
• Prvo načelo sočutja do sebe je torej, da prepoznamo, da nam je težko in trpimo. Drugo načelo sočutje pa je, da prepoznamo, da je to nekaj, v čemer smo vsi.”
• ”Razlika med sočutjem do sebe in samopomilovanjem je, da pri samopomilovanju pravimo ‘Uboga jaz!’, medtem ko se pri sočutju do sebe zavedamo, da je trpljenje nekaj, kar izkušamo čisto vsi in si dovolimo začutiti tolažbo ob misli, da smo vsi ljudje.”
• ”Žal se večina ljudi ne osredotoča na to, kaj nam je skupnega – še posebej ko doživljajo sram in se počutijo ne dovolj dobre. Namesto, da bi se zavedali, da je nepopolnost nekaj, kar je del vseh ljudi, se počutijo same in odrezane od drugih, ko se jim nekaj ponesreči.”
• ”Tudi ko imamo bolečo izkušnjo, ki ni naša krivda (npr. nas odpustijo kot rezultat ekonomske krize), se pogosto nelogično počutimo, kot da so vsi ostali srečno zaposleni v super službah in smo mi edini, ki smo cel dan doma in gledamo nadaljevanke. Ali ko zbolimo in se nam zdi, da je bolezen neko nenavadno, nenormalno stanje (kot umirjajoči 84-letni moški, čigar zadnje besede so bile ‘Zakaj jaz?‘).”
• Tretje načelo sočutja do sebe pa je čuječnost. To pomeni, da svoje mislih, čustva in fizične občutke le opazujemo, ne da bi jih presojali. Avtorica čuječnost dobro ponazori s primerom: ”Predstavljajte si, da v kinu gledate napet triler, ko se naenkrat zavedate, da gledate film. Še nekaj momentov prej, ko ste mislili, da bo morilec glavno junakinjo porinil skozi okno, ste se v strahu oklepali svojega stola. Nato pa je moški zraven vas kihnil in zavedali ste se, da niste v prav nobeni nevarnosti pred morilcem – le za film gre. Namesto, da bi vas zgodba povsem prevzela, se vaše zavedanje razširi in prepoznavati začnete, kaj se dogaja v sedanjem trenutku. Le gledate neke podobe na platnu. Zato sprostite svoj prijem na stolu, vaš utrip srca postane zopet normalen in spet is dovolite, da se prepustite zgodbi.”
• ”Kadarkoli se znajdemo v bolečem trenutku lahko do sebe odreagiramo sočutno na 3 načine:

1. Lahko si podarimo prijaznost in skrb.
   
2. Lahko se spomnemo, da je bolečina nekaj, s čimer se srečujejo vsi. Nismo sami. To je človeško.
   
3. Lahko postanemo čuječi glede svojih misli in čustev.

Katerega koli od teh načinov izberete, je v redu. Kdaj vam bo lažje izbrati enega, kdaj drugič pa morda katerega drugega, odvisno od vaše volje in trenutne situacije. Katerega koli boste izbrali, vas bo vodil do sočutja do sebe.”

• Zelo izčrpna knjiga o sočutju do sebe. Zmagovalnih idej je bilo preveč, da bi jih vse zapisala.
• Lep preplet teorije, izsledkov raziskav in tudi avtoričinih osebnih izkušenj.
• Knjiga ima tudi veliko praktičnih vaj za razvijanje sočutja do sebe.

Avtorica pogosto negativno primerja sočutje s samozavestjo. Samozavest definira precej netipično, saj pravi, da gre pri samozavesti za primerjanje z drugimi in občutek večvrednosti. Sama pri delu s klienti in preko spletnih tečajev uporabljam povsem drugačno definicijo. Primerjanje z drugimi in občutek večvrednosti smatram kot arogantnost, medtem ko sta resnična samozavest in tudi zdrava samopodoba zgrajeni neodvisno od tega, kakšni smo glede na druge. Kot psihologinja ne vidim razloga, zakaj bi morali izbirati med sočutjem do sebe ali zdravo samozavestjo. Sočutje do sebe vidim kot enega izmed ključnih delov zdrave samopodobe in samozavesti. Ne gre tore za ali-ali, temveč za in.

Ja!

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke:

Dosedanje povzetke knjig si lahko preberete tu.