Povzetek knjige: The gifts of imperfection

Avtorica knjige: Brene Brown

The gifts of imperfection

Zmagovalne ideje knjige:

  • Teologinja Mary Daly pravi: ”Pogum je navada. Osvojiš ga s pogumnimi dejanji. Podobno kot se naučiš plavati tako, da plavaš. Poguma se naučiš tako, da počneš pogumne reči.” Isto velja za sočutje in bližino.
  • Avtorica pravi: ”Junaškost je pomembna in vsekakor potrebujemo junake, a mislim, da smo pozabili, da je prav to, da iskreno in odprto povemo, kdo smo, kaj čutimo in da, delimo izkušnje (dobre in slabe) definicija poguma. Pri junaškosti gre pogosto za to, da tvegamo svoje življenje. Običajen pogum pa je to, da tvegamo svojo ranljivost. V današnjem svetu je to nekaj precej fantastičnega.”
  • ”Pogum ima nalezljiv učinek. Vsakič, ko se odločimo za pogum, naredimo ljudi okoli sebe malo boljše in svet malo pogumnejši. In našemu svetu bi prav prišlo, če bi bil prijaznejši in pogumnejši.”
  • Sočutje ni odnos med zdravilcem in ranjenim. Je odnos med dvema enakovrednima osebama. Šele ko poznamo svojo lastno temo, smo lahko prisotni s temo drugih. Sočutje postane resnično, ko prepoznamo našo skupno človečnost.”
  • Avtorica pravi: ”Ko sem v okviru raziskave opravljala intervjuje z ljudmi, me je presunilo, ko sem spoznala, da je veliko tistih, ki so res predani sočutju istočasno tudi zelo usmerjeni na postavljanje mej drugim. Sočutni ljudje so ljudje, ki postavljajo meje. Bila sem osupla.”
  • ”Postavljanje mej in vztrajanje, da ljudje odgovarjajo za svoja dejanja zahteva občutno več dela kot sramotenje in obsojanje. Je pa tudi bistveno bolj učinkovito.”
  • Avtorica pravi: ”Vem, da deluje nenavadno, a verjamem, da me je razumevanje povezave med postavljanjem meja, sprejemanjem in sočutjem naredilo prijaznejšo. Pred tem sem bila ljubeznivejša – obsojajoča, zamerljiva in jezna na vznotraj, a ljubeznivejša na zunaj. Danes mislim, da sem pristno bolj sočutna, manj obsojajoča in zamerljiva in bistveno bolj resna glede postavljanja mej.”
  • ”Težko nam je razumeti, da smo lahko sočutni in sprejemajoči ter istočasno vztrajamo, da so drugi odgovorni za svoja dejanja. Lahko smo in v resnici je to najboljši način. Nekoga lahko soočimo z njegovimi dejanji, ga odpustimo ali discipliniramo otroka ne da bi jih žalili ali tlačili. Ključno je, da ločimo ljudi od njihovih dejanj – da naslovimo kar počnejo, ne to, kdo so.”
  • ”Včasih mislimo, da smo povezani. Tehnologija, na primer, je postala sleparka povezanosti, saj nas pripravi do tega, da mislimo, da smo povezani, ko v resnici nismo – vsaj ne na način, ki bi ga potrebovali. V našem svetu, ki je nor na tehnologijo, smo pomešali biti komunikativni z biti povezani. Samo to, da smo priklopljeni, še ne pomeni, da se počutimo videne in slišane.”
  • ”Pogosto enačimo uspeh s tem, da nikogar ne potrebujemo.”
  • ”Največji izziv za večino izmed nas je verjeti, da smo vredni zdaj. Prav to minuto. Vrednost nima predpogojev. Toliko izmed nas ima v sebi predpogoje za vrednost: Vreden bom, ko izgubim 10 kg. Vredna bom, ko bom noseča. Vreden bom, ko bom trezen. Vredna bom, če bodo vsi mislili, da sem dobra mama. Vreden bom, ko se bom lahko preživljal s svojo umetnostjo. Vredna bom, če mi uspe rešiti zakon. Vreden bom, ko bom postal partner v firmi. Vredna bom, ko me bodo moji starši končno odobravali. Vredni smo zdaj. Brez če. Brez ko. Vredni smo ljubezni in pripadnosti zdaj. Prav to minuto. Taki, kot smo.
  • ”Če želimo živeti in ljubiti z vsem srcem in če vstopati v svet z občutkom vrednosti, se moramo pogovarjati tudi o stvareh, ki nam pri tem stojijo na poti – še posebej sram, strah in ranljivost. V Jungovskih krogih je sram pogosto omenjen kot močvirje duše. Ne predlagam, da gremo v to močvirje in tam taborimo. To sem poskusila in lahko vam povem, da je to pomemben kraj za obiskati, ne pa za tam živeti. Kar predlagam je, da se naučimo, kako iti skozi. Moramo spoznati, da je to, da stojimo na obali in katastrofiziramo, kaj vse se lahko zgodi, če se iskreno pogovorimo o svojih strahovih, dejansko bolj boleče kot to, da primemo za roko nekoga, ki mu zaupamo, in prečkamo močvirje.”
  • SRAM:
  • Avtorica pravi: ”Sram sovraži, ko drugim povemo svojo zgodbo. Sovraži, ko ga ubesedimo. Ne more preživeti, ko ga delimo. Sram ima rad skrivnostnost. Najbolj nevarna stvar, ki jo lahko naredimo po izkušnji, kjer začutimo sram, je skriti ali zakopati svojo zgodbo. Ko izkušnje nikomur ne zaupamo in zakopljemo svojo zgodbo, se sram okrepi. Tu pa nastopi kočljiv del glede sočutja in bližine: ne moremo poklicati kar kogarkoli. Ni tako preprosto. Imam veliko dobrih prijateljev, a le peščico ljudi, na katere lahko računam, ko sem v slabem stanju – ko čutim sram.”
  • Avtorica pravi: ”Definitivno se hočem izogniti temu: Prijateljici, ki sliši tvojo izkušnjo in dejansko začuti sram zate. Glasno zajame sapo in potrdi, kako grozno ti mora biti. Nato pa nastopi tista nerodna tišina. Nato ste vi tisti, ki njej pomagate, da se bo bolje počutila. Izogniti se hočem tudi prijatelju, ki se odzove s pomilovanjem (Smiliš se mi), namesto s sočutjem (Razumem, čutim s tabo in tudi sam sem že bil v tem.) Ali pa prijateljica, ki vas potrebuje, da ste steber vrednosti in pristnosti. Taka prijateljica vam ne more pomagati, ker je preveč razočarana nad vašimi nepopolnostimi. Pustili ste jo na cedilu. Ali pa prijatelj, ki mu je tako neprijetno ob vaši ranljivosti, da vas pokrega: ‘Kako si lahko to dopustila? Kaj si razmišljala?‘. Ali pa išče nekoga, ki bi ga lahko krivil: ‘Kdo je bil ta tip, ki se je tako obnašal do tebe? Mu bomo že pokazali!‘ Ali pa prijateljica, ki vedno razmišlja le pozitivno in, ker je njej neprijetno, ne dopušča možnosti, da lahko tudi vi delate napake: ‘Ah, pretiravaš! Tako hudo pa že ni bilo! Ti si super! Popolna si. Vsi te imajo radi’. Ali pa prijatelj, ki zamenja bližino s priložnostjo, da te ‘premaga’: ‘To ni nič! Poslušaj, kaj se je zgodilo meni.’” Avtorica dodaja: ”Seveda, smo vi sposobni kdaj prevzeti vlogo od katerega od zgodnjih prijateljev – še posebej če nam nekdo pripoveduje zgodbo, ki nam pritisne na lasten sram. Vsi smo ljudje, nepopolni in ranljivi.”
  • ”Glede sramu je pomembno vedeti te tri stvari: Vsi ga doživljamo. Sram je univerzalen in eno izmed najbolj prvobitnih človeških čustev. Tisti ljudje, ki ne doživljajo sramu, nimajo sposobnosti za doživljanje sočutja in človeške bližine. Manj, ko govorimo o sramu, večjo moč ima nad našimi življenji.
  • Sram je v resnici strah, da nismo vredni ljubezni. Je čisto nasprotje tega, da stojimo za svojo zgodbo in se počutimo vredne.”
  • ”Sram je močno boleč občutek ali izkušnja, ko verjamemo, da smo polni napak in zato nevredni ljubezni in pripadnosti.”
  • ”Sram nam preprečuje, da bi se počutili vredne s tem, ko nas prepriča, da si bodo ljudje slabo mislili o nas, če smo iskreni. Pri sramu gre za strah. Strah nas je, da ljudjem ne bomo več všeč, če jim pokažemo, kdo res smo, kakšno je naše ozadje, kaj verjamemo, kako nam je težko ali celo (verjeli ali ne) kako čudoviti smo, ko nam gre dobro (včasih je ravno tako težko pokazati svoje dobre trenutke kot težke). Ljudje pogosto hočejo verjeti, da je sram rezerviran za ljudi, ki so doživeli grozne traume, a to ni res. Sram je nekaj, kar vsi izkusimo. In čeprav se nam zdi, da se sram skriva v naših najtemnejših kotičkih, je pravzaprav skrit tudi na znanih koncih, kot so videz in naša telesna podoba, družina, starševstvo, denar, delo, zdravje, odvisnost, seks, staranje in religija. Doživljati sram pomeni biti človek. Vsakomur je težko stati za svojo zgodbo in če smo veliko vložili v to, da na zunaj vse deluje ‘ravno prav’, potem imamo občutek, da veliko tvegamo, če povemo po resnici. Zaradi tega sram ljubi perfekcioniste – saj jih z veliko lahkoto utiša.”
  • Prva stvari, ki jo moramo razumeti glede sramu je to, da manj, ko govorimo o sramu, več ga imamo.”
  • ”Sram potrebuje 3 stvari, da lahko nadvlada našemu življenju: skrivnostnost, tišino in obsojanje. Ko se zgodi nekaj, ob čemer doživljamo sram in to skrijemo globoko vase, se sram razrašča in širi. Uničuje nas. Svojo izkušnjo moramo deliti. Sram se zgodi med ljudmi in se tudi pozdravi med ljudmi.”
  • Sram izgubi svojo moč, ko ga izustimo.”
  • Avtorica pravi: ”Pogosto me vprašajo: ‘Kaj nas sram ne drži pod kontrolo, da ne počnemo slabih stvari?’ Avtorica jim odgovarja: Tako kot mnogi drugi profesionalci, sem tudi jaz prišla do zaključka, da nas sram pogosteje vodi v destruktivna in boleča dejanja kot pa da bi nam predstavljal rešitev. Če smo polni sramu ali nas je sramu strah, imamo več možnosti za samodestruktivna dejanja. Sram se povezuje z nasiljem, agresivnostjo, depresijo, odvisnostjo, motnjami hranjenja in bullyingom.

 

  • ”Odločitev, da bomo pristni, ni lahka. To, da ostajamo, kdor res smo, je ena izmed najpogumnejših bitk, znotraj katerih se bomo kdajkoli borili.”
  • ”Pogum je povedati svojo zgodbo in ne biti imun na kritiko. To, da ostajamo ranljivi je tveganje, ki ga moramo sprejeti, če želimo izkusiti bližino.”

Kaj mi je bilo všeč:

  • Avtorica dobro prepleta svoje osebne izkušnje in svoja strokovno raziskovalna dognanja
  • Knjiga je polna zmagovalnih idej (še bistveno več, kot sem jih uspela zapisati)

Kaj mi ni bilo všeč:

  • Nič kaj takega me ni zmotilo. Morda bi lahko izbrala kak drugačen naslov, ki bi še bolj zajemal to, o čemer govori knjiga.

Je vredna branja?

Vsekakor!

Želite prebrati zmagovalne ideje še kakšne knjige?

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke:

Če vas zanima tema sramu in strahu pred tem, kaj si bodo drugi mislili o vas, si lahko ogledate tudi brezplačen webinar z naslovom ‘Kaj si bodo pa drugi mislili?‘ ali pa se mi pridružite na spletnem tečajuPremagajte strah pred zavrnitvijo’.

Phone: 041 995 663
Parmova 14 v Ljubljani