Žalovanje. Smrt. Le kdo rad govori o tej težki temi?
Po britanski raziskavi se več kot 2/3 ljudi temi smrti na celi črti izogne.
Seveda, da ne želimo govoriti o smrti! Pred očmi se nam narišejo črne obleke, pokopališče, bolečina ob izgubi, žalovanje, zavedanje lastne minljivosti… Kaj ne bi raje razmišljali o prijetnejših rečeh?
Pa vendar se vsi kdaj srečamo s takšno ali drugačno izgubo. V ta namen sem za vas pripravila 3 pogoste mite, ki nam otežujejo zdravo žalovanje:
Mit št. 1: "Žalovanje moram poglobljeno predelati."
Čeprav sem psihoterapevtka, z veseljem jasno povem, da večina ljudi za uspešno prebolevanje izgube in zdravo žalovanje ne potrebuje psihoterapije. Pogovor s strokovnjakom nam lahko pomaga, ni pa psihoterapija nujna za učinkovito žalovanje. To potrjujejo tudi raziskave. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da moramo čustva tekom žalovanja poglobljeno predelovati, saj bomo v nasprotnem primeru trpeli za resnimi psihološkimi posledicami.
A to ne drži!
Najhujša bolečina v večini primerov mine po 6 mesecih, ne glede na stopnjo predelovanja čustev.
Le v 15% primerov se po 18 mesecih soočamo s psihološkimi problemi na račun izgube. V takih primerih gre lahko za tako imenovano zapleteno žalovanje (npr. močni občutki krivde zaradi samomora ljubljene osebe). V takih situacijah pa nam psihološka pomoč lahko zelo koristi.
Kot pa sem dejala, so primeri, ko za žalovanje potrebujemo poglobljeno psihoterapijo, redkejši. Psihoterapija nam torej lahko služi kot opora, ni pa nujno potrebna za zdravo žalovanje.
Mit št. 2: "Žalovanje pri vseh poteka na enak način."
Konec 60-ih let se je razvilo popularno prepričanje, da je žalovanje pri vseh ljudeh enako in da moramo iti skozi točno določene faze žalovanja. Tako raziskave kot izkušnje pa kažejo drugačno sliko.
Vsak žaluje po svoje. Nekomu najbolj pomaga pogovor z bližnjimi, drugi se začasno raje umakne v delo. Nekdo doživlja močno žalost, nemoč, občutke krivde, nekdo jezo, strah, medtem ko se kdo drug počuti čustveno otopelo in prazno. Vsi ti načini so v redu, dokler ste do sebe potrpežljivi in prijazni.
Marsikdo izgubo ljubljene osebe doživlja tudi na fizični ravni – počuti se lahko močno utrujeno, spremeni se njegov spanec (spi več ali manj kot sicer ali pa se ponoči zbuja), spremeni se njegov apetit (je več ali manj kot sicer), bolj je dovzeten za prehlade in druge bolezni itd.
Mit št. 3: "Ker mi je oseba veliko pomenila, bo žalovanje pri meni trajalo dolgo časa."
Dolžina žalovanja ni merilo, koliko vam je oseba pomenila. Čeprav se na neki točki vrnete v svojo vsakodnevno rutino, se na osebo seveda večkrat spomnite in jo pogrešate. Če se v času žalovanja ujamete v situaciji, ko se od srca nasmejite, to torej nikakor ni razlog za slabo vest. Nadaljevanje s svojim življenjem ne pomeni, da imate osebo kaj manj radi ali da ste nanjo pozabili.
Ko žalujete, si torej velja zapomniti: pravil, kako ustrezno žalovati ni. Poslušajte samega sebe in počnite stvari, ki so za vas koristne, zdrave in se ob njih počutite bolje. To ni čas za velike življenjske odločitve, temveč je čas za potrpežljivo in ljubečo oporo samemu sebi.
Če se vam je zdel članek uporaben, se lahko prijavite na brezplačne e-novičke: