»Dejansko me nihče zares ne pozna. Nimam prijateljev. Nimam fanta. Nikogar nimam, s katerim bi bila lahko res jaz. Čisto sem osamljena,« mi v solzah pove klientka na psihoterapiji.
»Pa si želim iti v družbo! Tako si želim biti taka kot drugi! Družabna. Vesela. Normalna. Ne vem, kaj je narobe z mano, da imam s tem take probleme. Zakaj sem tako čudna? Kot da bi imela v sebi nekaj, kar me drži v krču in mi ne pusti, da bi se pokazala drugim. Da bi se odprla in končno sprostila v družbi drugih. Stalno razmišljam, kaj bi rekla, in na koncu ne rečem ničesar. V glavi imam včasih kakšno foro, a je ne povem. Groza me je začeti pogovor. Če sem v središču pozornosti, kar zmrznem. Včasih niti v oči ne morem pogledati drugega človeka. Ne morem iti preko tega. Ne morem pobegniti iz svoje glave. Sem že ogromnokrat poskusila, pa ne gre. Strah me je, da je z mano nekaj hudo narobe in da to vsi vidijo. Da sem zlomljena. Da dejansko sploh res ne živim. Sem le stranska opazovalka lastnega življenja.«
Tako je svoje doživljanje na najinem prvem srečanju opisala mlada klientka. Čeprav takrat tega še ni vedela, se to, kar je doživljala, imenuje socialna anksioznost. Klientka je doživljala močno tesnobo v družbenih situacijah. Do sebe je bila izredno kritična. Močno strah jo je bilo, da si bodo drugi o njej slabo mislili in je ne bodo sprejeli.
*Klientka, ki jo opisujem, mi je dala dovoljenje, da njeno zgodbo delim. Pravi, da se zelo živo spomni, kako povsem samo se je takrat počutila, in bi rada, da bi tudi drugi, ki se srečujejo s socialno anksioznostjo, vedeli, da v resnici niso sami in da lahko socialno anksioznost premagajo.
Nekateri socialno anksioznost doživljajo v praktično vseh družbenih situacijah. Lahko se srečujejo tudi z napadi panike. Drugi doživljajo lokalno socialno anksioznost. Tesnobo torej doživljajo le v določenih situacijah, kot so npr. pogovori z neznanci, javno nastopanje, zmenki, zabave, šola, službeni sestanki itd.
»Vsakič si izmislim nek izgovor, ko me sodelavci povabijo na kavo. V službi velikokrat celo preskočim malico, ker postanem tako tesnobna ob klepetanju. Vsako leto preskočim obletnico mature. V 7. nadstropje grem vsak dan raje peš, samo da se izognem sosedom.«
Tisti, ki imajo socialno anksioznost, se ponavadi družbenim situacijam pričnejo izogibati. Zaradi tega se pogosto srečujejo z občutkom močne osamljenosti, nesprejetosti in občutkom drugačnosti, zaznamovanosti. Socialna anksioznost se poleg osamljenosti žal lahko povezuje tudi z depresijo, motnjami hranjenja in odvisnostjo (predvsem od alkohola, s katerim si oseba skuša lajšati tesnobo v družbi).
Kako oseba s socialno anksioznostjo deluje v družbi?
Drugi ljudje osebo, ki ima socialno anksioznost, pogosto dojemajo kot zelo sramežljivo, zadržano ali včasih tudi nezainteresirano za pogovor, celo vzvišeno.
Na drugi strani pa ima oseba, ki doživlja socialno anksioznost, pogosto zelo močno željo, da bi se vključila v družbo, da bi se počutila sprejeto in da bi imela dobre odnose, a ji socialna anksioznost preprečuje, da bi to lahko tudi dosegla.
Se da socialno anksioznost premagati?
Absolutno!
Ni treba, da trpite in da vam socialna anksioznost preprečuje, da bi zaživeli svoje življenje. Kako se osvoboditi socialne anksioznosti?
Preko spremembe popačenih miselnih vzorcev in sistematskega razvoja socialnih veščin.
To sva naredili tudi s klientko.
Klienkta se je med pogovori z drugimi pretirano ukvarjala le s seboj (svojimi mislimi, s tem, kako jo druga oseba dojema itd.) in pogosto ni niti opazila, ko je bila komu všeč in se je kdo želel z njo pogovarjati. Prav tako svojih misli ni nikoli postavila pod vprašaj (npr. »Zagotovo si misli, da sem čudna. Bedno se mu je pogovarjati z mano.«).
Zato sva naslovili 3 njene zelo pogoste popačene miselne vzorce:
Klientkine popačene misli št. 1:
»Nisem normalna. Čudna sem. Z mano je nekaj narobe.«
Socialna anksioznost vas ne naredi čisto nič bolj čudne kot recimo glavobol, astma ali povišan pritisk. Gre za motnjo. Socialna anksioznost je tretja najpogostejša motnja, ko govorimo o mentalnem zdravju. Na žalost ne izgine sama od sebe. To pa ne pomeni, da vas socialna anksioznost definira ali da se je ne morate osvoboditi.
Klientkine popačene misli št. 2:
»Vsi takoj opazijo mojo tesnobo. Vsi vedo, da mi je grozno kaj povedati.«
Ne, na srečo vaša glava ni steklena, da bi se vse videlo vanjo. Vaših misli in občutkov drugi ne morejo poznati, razen če jim jih zaupate. Seveda je možno, da je nekdo morda opazil, da ste v stresu, a tudi to ne pomeni nič strašnega. Drugi ljudje se v praksi bistveno bolj ukvarjajo sami s seboj in s svojimi problemi kot z vami. Druga oseba je morda opazila, da ste malo zajecljali, a ji to ni bilo tako pomembno in je že čez minuto pozabila na to. In tudi če je druga oseba opazila vašo stisko, obstaja velika verjetnost, da je do vas začutila le sočutje in željo, da bi vam situacijo olajšala.
Klientkine popačene misli št. 3:
»Očitno sem pač štorasta v družbi.«
Socialna anksioznost vas lahko pahne v začaran krog. V neki družbeni situaciji začutite tesnobo. Vaše misli so npr. »Ne bom zdržala.«, »Osmešil se bom.«, »Vsi si bodo mislili, da sem nesposoben.«, »Dolgočasim ga.« »Na živce ji grem.« itd.
Zaradi svojih popačenih misli začnete tesnobo doživljati tudi fizično. Začnete se recimo potiti, zardevate, čutite cmok v grlu, roke se vam tresejo in podobno. Ker ste v tistem trenutku močno pod stresom, je vaša pozornost usmerjena na vas same in ne toliko na pogovor oz. na drugo osebo. Ker niste osredotočeni, se vam lahko zgodi kak spodrsljaj, npr. zapletete se z besedami, zasmejite se na neprimerni točki pogovora, ne veste, kaj bi osebo vprašali, zato nastane mučna tišina itd.
Ti spodrsljaji so naravni in se od časa do časa zgodijo praktično vsakemu. Osebe, ki imajo socialno anksioznost, pa si jih pogosto razlagajo kot nekaj groznega. Same sebe označijo kot povsem štoraste in so do sebe izredno samokritične (»Kako za vraga sem lahko to rekel?«). Verjetno ste se tudi vi že kdaj jezili sami nase, ker se v družbi niste najbolje odrezali, kajne?
Zaradi tega se osebe, ki imajo socialno anksioznost, začnejo družbenim situacijam izogibati, kar jih posledično vodi v slabše razvite socialne veščine. Ker socialno niso tako spretne, doživljajo še večjo tesnobo in strah.
In začaran krog teče naprej.
Težava popačenih mislih je, da jih oseba, ki jih misli, ne smatra kot popačene, temveč kot realne. Osebi se zdi misel, da je recimo čudna in da je drugi ne marajo, dejstvo. Tega ne smatra zgolj kot misel, temveč kot resnico. To se je dogajalo tudi klientki.
Poleg tega, da sva s klientko torej spreminjali njene miselne vzorce, sva aktivno delali tudi na razvoju njenih socialnih veščin. Ob koncu najinih srečanj je bila klientka kot druga oseba. Ko je prvič prišla, je bila napeta in na robu joka. Ramena je imela sključena, roke v naročju – kot da bi skušala samo sebe napraviti čim manjšo in nevidno. Proti koncu srečanj pa se je povsem razživela. Govorila je hitreje (brez pretiranega notranjega samokritičnega filtra) in se večkrat tudi pohecala.
»Ne morem verjeti, da sem to jaz! Da dejansko lahko pristopim do nekoga, ki ga še ne poznam, in ga ogovorim. Da se s sodelavci normalno hecam in skupaj veselo opravljamo šefico. Da imam sedaj prijateljico, ob kateri sem sproščena. Da se dejansko počutim kot del tega sveta, ne kot nekdo, ki le opazuje. Ja, še vedno se mi od zadaj kdaj prikrade kakšna tesnobna misel, a zdaj take misli ne jemljem več tako resno. Vem, da je to le ostanek nečesa, kar nisem več jaz. Končno sem se osvobodila! Sedaj sem šele prvič zares zadihala in zaživela. Čudovito je!«
Kako pa poleg popačenih misli izoboljšati še svoje socialne veščine?
Če se tudi sami srečujete s socialno anksioznostjo in si želite se ponovno počutiti bolje ter osvojiti strategije, s pomočjo katerih boste zares zaživeli, mi lahko pišete in se dogovorimo za termin: