Samozavest – kaj to sploh je?
Kot terapevtka opažam, da nam izgradnjo samozavesti pogosto otežujejo izkrivljene ideje o tem, kaj pravzaprav sploh pomeni biti samozavesten. Da vas popačene ideje o samozavesti ne bodo po nepotrebnem omejevale, sem za vas pripravila 4 mite, ki jih pri svojm delu z ljudmi najpogosteje opažam:
MIT ŠT. 1: »Višja samozavest me lahko vodi v samovšečnost in nadutost.«
Kot terapevtka opažam, da je to zelo pogost strah, a je istočasno povsem odveč.
Zakaj? Samozavest ne pomeni, da sebe doživljate izključno pozitivno. To ne pomeni, da mislite, da ste boljši ali več vredni od drugih. Pomeni, da se doživljate realno – se zavedate svojih tako pozitivnih kot negativnih lastnosti. Pomeni, da znate sprejeti tudi kritiko, ne da bi se ob njej počutili manjvredno.
Če ste nesamozavestni, sebe verjetno vidite v zelo črni luči. Verjetno zelo hitro opazite svoje spodrsljaje in se zaradi njih obtožujete, medtem ko se vam večji ali manjši dosežki in vaše pozitivne lastnosti zdijo čisto samoumevne.
Ob kakšnem vašem dosežku tisti glasek v vaših mislih hitro pravi: »Ah, to bi znal vsak.« »To ni nič takega. To je čisto logično.« – Kaj znano? 😉
Težava nastane, ker temu glasku pogosto čisto preveč verjamete. Imate ga za resničnega. Tako lahko mislite, da niste vredni, in se ne zavedate, da je vaša podoba v resnici zelo popačena.
Ko pridobivate višjo samozavest, sebe torej ne zaznavate izključno pozitivno, temveč se zaznavate realno.
MIT ŠT. 2: »Samozavest = družabnost.«
Pogosto mislimo, da so ljudje, ki imajo nizko samozavest, introvertirani, sramežljivi in zelo zadržani v družbi. A to ni nujno res.
Tudi nekdo, ki je zelo družaben in glasen v družbi, ima lahko slabo mnenje o sebi in svojo vrednost pogojuje. Lahko se močno obremenjuje s tem, kaj si o njem mislijo drugi ter verjame, da mora drugim vedno ustreči. Njegova samozavest je torej lahko v resnici zelo nizka, čeprav tega ne pokaže navzven.
Velja tudi obratno. Nekdo, ki po naravi ni zelo družaben in se bolje počuti v manjšem krogu ljudi, ima lahko zdravo samozavest. Čeprav je morda introvertiran, se zaveda, kdo je in zna drugim reči tudi ne. Samozavest torej ni isto kot družabnost. Velja, da imajo ljudje, ki imajo zdravo samozavest, pogosto boljše razvite socialne veščine. Ni pa nujno, da so tudi vedno izrazito družabni.
MIT ŠT. 3: »Samozavestni ljudje so stalno srečni.«
Vsi se kdaj počutimo na tleh – samozavestni ljudje, nesamozavestni ljudje, direktorji, vrhunski športniki, terapevti, filmske zvezde… – vsi.
Čustva kot so jeza, žalost, strah in ostala, so sicer neprijetna, a so del zdravega čustovanja.
So torej povsem naravna. Ljudje, ki imajo visoko samozavest, ravno tako kdaj podvomijo vase in imajo težke trenutke, a vedo, da bodo ti trenutki minili. S svojimi neuspehi ali težkimi situacijami se ne identificirajo. Namesto tega najdejo način, da zase poskrbijo in si pomagajo, da se počutijo bolje.
MIT ŠT. 4: »Samozavest je odvisna od mojega otroštva.«
Samozavest se res prične oblikovati že v otroštvu, vendar to ne pomeni, da vas otroštvo definira. Četudi je bilo vaše otroštvo vse prej kot rožnato, imate vse možnosti, da si samozavest zgradite kasneje v življenju – zakaj ne že zdaj 🙂
Odločitev je vaša.
Seveda se samozavest ne razvije kar čez noč. Tako kot za osvojitev kakšne veščine, npr. vožnja avta, je tudi za zgraditev samozavesti potrebno nekaj energije, časa in tudi samodiscipline.
Če bi imeli radi višjo samozavest in do sebe postali prijazni, je eden najhitrejših in učinkovitejših načinov odločitev za psihoterapijo.
Naš odnos do sebe močno vpliva na našo uspešnost, izkušnje, ki jih doživimo, in na naše odnose z drugimi. Svoje misli pogosto dojemamo kot resnične. Če pomislimo, da smo nesposobni, verjamemo, da je temu res tako in se v skladu s tem vedemo. Prevečkrat pozabimo, da so naše misli le misli in zato še zdaleč niso nujno realne ali točne. So zgolj misli, ki jim lahko verjamemo – ali pa tudi ne.
Vam je bil članek všeč? Prijavite se na naše brezplačne e-novičke in sproti prejemajte najnovejše članke: