Nepotreben, a pogost razlog za ločitev

»Veš, da se Anita in Blaž ločujeta?«

Ko zaslišimo, da se nekdo ločuje, pogosto pomislimo: »Le kaj je šlo narobe?«. Ne glede na to, ali gre za ločitev kakšnega zvezdniškega para ali pa gre za par, ki ga osebno poznamo, začnemo razmišljati o možnih vzrokih. Najpogosteje pomislimo na nezvestobo.

Včasih gre res za nezvestobo. Pogosto pa se je njun odnos pričel krhati že davno prej. Glavni skupni imenovalec večine ločitev je slaba komunikacija.

Naša neopremljenost za reševanje konfliktov pa se največkrat pokaže pri navidezno povsem banalni zadevi – pri razporeditvi gospodinjskih del.

Spodaj si lahko preberete:

• Najpogostejše taktike, ki jih moški uporablja, da se izogne gospodinjskim opravilom.
• Napaka, ki jo pri razporeditvi gospodinjstva pogosto naredi ženska.
• Kdaj nezadovoljstvo glede gospodinjstva vodi v ločitev.
• Kako enakovredna razdelitev gospodinjstva vpliva na spolnost para.
• Kaj lahko storimo, če smo glede gospodinjstva nezadovoljni in želimo svojo zvezo izboljšati.

Kljub določenim spremembam še vedno več žensk znotraj naše družbe opravi glavnino gospodinjskih del. Statistika kaže, da moški večkrat opravijo gospodinjska dela, ki so bolj vidna in zaradi tega tudi večkrat opažena ter pohvaljena s strani drugih (npr. priprava večerje, vožnja otrok), medtem ko ženska opravi več gospodinjskih del, ki so redkeje opažena (npr. opere zavese).

Ženske pogosto doživljajo več negativnih družbenih posledic, kadar za gospodinjstvo ni dobro poskrbljeno. Naša družba je na žalost ob nepospravljenem stanovanju ali zmečkani srajici, pogosteje bistveno bolj kritična do ženske kot nosilki gospodinjstva kot do moškega znotraj istega gospodinjstva.

Istospolni pari imajo pogosto manj težav kar se tiče neenakomerne razporeditve gospodinjskih del. Pogosto se bolj zavedajo, da je to stvar dogovora in dela ne razdelijo avtomatično glede na svoj spol (npr. ženska ‘mora’ kuhati in prati perilo, moški pa oprati avto).

Eden izmed partnerjev (statistično gledano gre pogosteje za moške, ni pa to seveda nujno) pogosto prelaga svoja gospodinjska dela na partnerko. To lahko naredi z izgovori, kot so “Ne vem, kje imava čistilo za okna”, “Ti znaš to toliko bolje narediti kot jaz. Jaz bom to delal pol ure, ti pa znaš to tako dobro na hitro urediti.” – npr. otroku zamenjati pleničko. Seveda je to včasih lahko res. Npr. mama v času materinskega dopusta na dan zamenja več pleničk otroku kot oče, a to vseeno ni dober razlog, da se v določenem delu ne bi izuril tudi drugi partner.

Pogosto lahko partner uporablja tudi taktiko, pri kateri močno komplicira in ženo čisto na vsakem koraku nekega opravila (npr. priprava kosila) sprašuje in navidezno potrebuje njeno pomoč. Npr. Ne da bi sam pogledal, partner vpraša: “Kje imava posodo?”, “Kje je lupilec?” “Koliko bučke narežem?”, “Kje je zajemalka?”. Situacija se pogosto konča tako, da se mu partnerka na neki točki naveliča odgovarjati in mu vse sproti kazati ter raje naredi sama.

Težava ponavadi ni (le) v tem, da bi en partner zavračal gospodinjska dela. Težava je pogosto tudi ta, da drugi partner (pogosteje ženska) ne dopušča, da bi partner neko delo opravil po svoje. S tem partnerju odvzame možnost, da bi v gospodinjstvu enakovredno sodeloval, četudi je partner na začetku morda izrazil zanimanje za to. Ženske rade verjamejo, da morajo vse storiti same in imeti tako zadeve pod nadzorom. Verjamejo, da jih to dela dobre žene ali dobre mame. Ne znajo se prepustiti in dopustiti, da bo določena zadeva opravljena malenkost drugače, kot bi jo morda opravile same, a kljub temu dovolj dobro. S tem delajo škodo tako same sebi kot partnerskemu odnosu ter posledično celo otroku.

To pare pogosto pahne v začaran krog nezadovoljstva in naveličanosti. Ženska poleg svoje službe opravlja še ogromno gospodinjskega dela doma. Posledično je utrujena in se počuti nepodprto s strani moža. Ženske v tovrstni situaciji na psihoterapiji pogosto priznajo, da svoje nezadovoljstvo nato izražajo preko močnih izbruhov jeze do partnerja (“Nikoli nič ne narediš!”, “Za vse sem sama!”) ali pa preko kuhanja mule in umika od partnerja. Partner je na drugi strani ravno tako pogosto zelo nezadovoljen. V okviru psihoterapije partner v taki situaciji pogosto pove, da bi se rad približal svoji partnerki, se imel z njo tudi lepo, a ima občutek, da mu partnerka stalno le teži. Zdi se mu, da je zmeraj jezna nanj in nezadovoljna ter da sploh ne zna več uživati.

Partnerja se začneta vse bolj oddaljevati en od drugega. Njuni pogovori (ali bolj točno rečeno – prepiri) se vrtijo le še okoli operativnih reči (gospodinjstvo, otroci, pes, denar itd.). Ne delita si več sproščenih in ljubečih trenutkov, ki bi ju povezali. Oba se počutita necenjena in povsem spregledana s strani drugega. Pogosto se počutita tudi osamljeno. Nemalokrat eden od njiju prične iskati potrditev drugje. To lahko vodi v nezvestobo in posledično ločitev.

Na srečo pa se to da pravočasno spremeniti. Kar partnerja potrebujeta, je boljši način komunikacije in organizacije, česar se lahko naučita. Nekateri se to naučijo preko knjig, izkušenj drugih ali preko sistema poskusov in napak. Omenjeni načini zahtevajo ogromno časa in nam na žalost ne zagotavlja spremembe, ki si jo želimo. Mnogi se tako raje odločijo za nekaj urno psihoterapijo, kjer se vodeno in načrtno naučijo, kako učinkovito komunicirati s partnerjem in se z njim povezati.

• Raziskave kažejo, da ko moški prevzamejo svoj del gospodinjskih opravil, postanejo njihove partnerke srečnejše. Poleg tega so manj dovzetne za depresijo. V tovrstnih zvezah je manj prepirov in manjša možnost za ločitev.
• Ena izmed študij je pokazala tudi, da imajo pari, ki imajo majhne otroke in ki si delijo gospodinjska opravila, pogostejše in bolj zadovoljujoče spolne odnose kot pari, ki si gospodinjskih del ne delijo.
• Delitev gospodinjskih del pozitivno vpliva tudi na otroke, saj so ti pogosto uspešnejši v šoli. Poleg tega otrok kasneje v lastni zvezi ne domneva, da se bo gospodinjstvo avtomatično dodelilo enemu od partnerjev glede na spol, pač pa se zaveda, da je to stvar dogovora.

• Moje izkušnje kot psihoterapevtka kažejo, da je nezadovoljstvo, ki ga moški doživlja, ko začne prevzemati svoj del gospodinjskih nalog, le zelo začasno. Ko prične enakovredno sodelovati v gospodinjstvu (namenoma nisem uporabila izraza ‘pomagati ženi’, ker bi to namigovalo na to, da so ta dela njena in ne njuna skupna) – ko torej prične enakovredno sodelovati v gospodinjstvu, ponavadi presenečen opaža, da njegova žena postaja vse zadovoljnejša. Kar na enkrat se žena počuti slišano in upoštevano. Če par skozi ta proces usmerja psihoterapevt, bo žena možu najverjetneje znala svoje zadovoljstvo tudi pokazati. Postala bo bolj sproščena, odprta in bo znala moža tudi pohvaliti. Mož se bo tako počutil vse bolj cenjenega. En do drugega bosta postala vse bolj odprta in si bosta pripravljena prisluhniti. Nezadovoljstvo, ki ga partner občuti, ko pričenja prevzemati svoj del gospodinjskih del, je torej le zelo začasno. Kmalu se namreč tudi sam prične počutiti bolje v njunem odnosu. Tudi sam dobi to, kar si želi – občutek upoštevanosti, ljubečo partnerko in družinsko okolje, kjer se počuti dobro.

Ali to pomeni le, da bi moral moški le več delati v gospodinjstvu in je problem rešen?

Ne, ključna je komunikacija. Nezadovoljstvo z razporeditvijo gospodinjskih del je le maska, znotraj katere se skriva globlji problem – neustrezna komunikacija.

Če se želite naučiti, kako ne le kako partnerju na ustrezen način povedati, kaj vas moti, temveč tudi doseči, da vas bo resnično slišal, mi pišete in se dogovorimo za termin za uvodno srečanje. S seboj lahko pripeljete tudi partnerja ali pa pridete sami – kar vam bolj odgovarja:

Ime *

Email *

Sporočilo

Pošljite

Bi radi ostali na tekočem z našimi novimi članki in se naučili bolje komunicirati?

Prijavite se na naše brezplačne e-novičke.