Povzetek knjige: Untamed

Avtorica knjige: Glennon Doyle

• Avtorica večkrat omeni čustveno bolečino, ki jo piše z veliko začetnico (The Ache). Včasih se je tej Bolečini skušala na vsak način izogniti, saj je neprijetna. Pred njo je bežala preko bulimije in drugih nezdravih načinov. Ker jo je bilo tako strah Bolečine, se je izogibala pristnih odnosov, kjer bi jo lahko doživela. A to ji je le škodovalo in jo močno omejevalo v življenju. Sedaj spoznava in pravi: ”Bolečina ni napaka. Bolečina je prostor, kjer se spoznamo. Je srečanje ta pogumnih. Vsi polni ljubezni so tam. Je prostor, kamor greš sam spoznat svet. Bolečina je ljubezen. Bolečina me nikoli ni svarila: To se konča, zato raje že zdaj pobegni. Bolečina mi je pravila: To se konča, zato ostani.”
• Upor je ravno tako kletka kot sta ubogljivost in pridnost. Oboje pomeni živeti kot odziv na pravila nekoga drugega, namesto raje oblikovati svoja pravila.
• Biti pogumna ne pomeni vprašati množico, kaj je pogumno. Biti pogumna pomeni odločiti se zase.
• Ženske same sebe zaklenemo in skrijemo. Ženske, ki so najboljše v tem, da izginejo, v naši družbi prejmejo največ pohval: Ona je tako požrtvovalna. Ona je tako predana drugim. Si lahko predstavljate? Utelešenje ženstvenosti je povsem izgubiti samo sebe. To je končni cilj naše družbe.
• Avtorica citira Junga: Ne obstaja večjega bremena za otroka kot neiživeto življenje starša.
• ”Moji otroci ne potrebujejo, da jih rešim. Moji otroci me potrebujejo videti, kako rešim samo sebe.”
• ”Vsaka generacija staršev dobi navodila, ko z novorojenčkom zapuščajo porodnišnico. Navodila generacije moje babice: Tukaj je tvoj dojenček. Prinesi ga domov in ga pusti rasti. Pusti mu govoriti, ko ga drugi nagovorijo. Živi svoje življenje.
• Navodila generacije moje mame: Tukaj je tvoj dojenček. Prinesi ga domov in se nato vsak dan dobivaj s prijateljicami, ki imajo tudi dojenčke. Do četrte ure pij vodo, nato vino. Igraj karte in kadi cigarete. Otroke spravi ven iz hiše in jih spusti notri le za hrano in spanje.
• Današnja navodila: Tukaj je tvoj dojenček. To je trenutek, na katerega si čakala vse življenje – ko je praznina v tvojem srcu zapolnjena in si končno celostna. Če, ko ti dam otroka v naročje, začutiš karkoli drugega kot popolno izpopolnjenost, si takoj najdi strokovno terapevtsko pomoč. Ko nehaš govoriti s terapevtom, pokliči inštruktorja. Medtem ko si tri minute govorila s terapevtom, je tvoj otrok že zadaj glede na druge otroke. Si ga že vpisala na tečaj kitajščine? A tako. Ubogi otrok. Pozorno poslušaj: Starš ni več samostalnik. Ti dnevi so mimo. Starš je sedaj glagol – nekaj, kar počneš konstantno. Današnji cilj starševstva je: Nikoli ne pusti, da bi se otroku zgodilo kaj težkega.
  
• Otrok mora čutiti, da jo (avtorica piše v ženskem spolu) imajo vsi radi in je vsem všeč ter vsi želijo biti konstantno z njo. Stalno mora biti animirana in zabavana: vsak njen dan na Zemlji mora biti kot v Disneylandu, a še boljši.
• Današnja sporočila so: Vzgajaj tega človeka ne da bi kdajkoli čutila kanček neprijetnih človeških čustev. Daj ji življenje, ne da bi življenje dejansko lahko tudi izkusila. Na kratko: tvoje življenje se je zaključilo in edini namen tvojega obstoja je sedaj to, da zagotoviš, da se življenje tvojega otoka nikoli zares ne začne. Vso srečo.
• Današnja generacija staršev je dobila grozna navodila!
• Naša navodila nas vodijo v to, da otroku ukrademo ravno tisto, kar potrebuje, da bo postal močan: napor.
• Avtorica poda svoja, nova navodila:
• Tukaj je tvoj dojenček. Rada jo imej tako doma kot zunaj. Pusti, da se ji stvari zgodijo. Bodi blizu.
• Avtorica pravi: ”Dolgčas je za otroka dober. Takoj za dolgčasom pride odkrivanje samega sebe. A moramo dovolj dolgo časa vztrajati v dolgčasu, da do tega pride. Kar me najbolj skrbi, ko otroku podamo telefone, je ravno to, da jim ukrademo njihov dolgčas. Zaradi tega vzgajamo generacijo pisateljev, ki ne bodo nikoli začeli pisati, umetnikov, ki nikoli ne bodo začeli čečkati, kuharjev, ki nikoli ne bodo naredili kaosa v kuhinji, atletov, ki nikoli ne bodo brcali žoge v steno in glasbenikov, ki nikoli ne bodo vzeli tetine kitare in začeli brenkati na strune. Otroku hočemo dati darilo dolgčasa, da lahko odkrije, kdo sploh je, preden spozna, kakšen svet hoče da je. Naša naloga kot starši ni, da je naš otrok srečen. Naša naloga je, da (p)ostane človeški.”
• Avtorica se je pogovarjala s svojo hčero in ji povedala: ”Vsakič, ko si pred odločitvijo, ali bi razočarala nekoga drugega ali bi razočarala samo sebe, je tvoja naloga, da razočaraš nekoga drugega. Tvoja naloga v življenju je, da razočaraš toliko ljudi, kolikor jih moraš, da se izogneš, da bi razočarala samo sebe.” Njena hčera je vprašala: ”Celo tebe?”. Avtorica je odgovorila: ”Še posebej mene.”
• Poskušanje, da bi se preko pornografije naučili kaj o seksu, je kot da bi se skušali naučiti kaj o gorah s tem, da bi vohali tiste osvežilce zraka, ki jih prodajajo na bencinskih črpalkah.
• Ženska postane odgovorna mama, ko preneha biti ubogljiva hči. Ko končno spozna, da to, kar ona ustvarja, je nekaj drugega kot tisto, kar so ustvarjali njeni starši. Ko prične graditi otok, ki ni vezan na njihova pričakovanja in želje, temveč na njene. Ko končno razume, da ni njena naloga, da prepriča vse na svojem otoku, da sprejmejo in spoštujejo njo in njene otroke. Njena naloga je, da na otok spusti le tiste, ki njo in njene otroke že sprejemajo in spoštujejo in ki bodo na otok stopili kot ljubeči, spoštljivi gostje – kar tudi so.
• Če ste pred odločitvijo: ostati ubogljiva hči ali odgovorna mama – odločite se biti odgovorna mama. Vsak moment od zdaj naprej se odločite biti odgovorna mama. Vaši starši so imeli svoj otok. Zdaj pa ste vi na vrsti.
• ”Vsak, ki ga bom izgubila s tem, ko bom povedala resnico, že ni bil zares moj. Pripravljena sem izgubiti karkoli, kar od mene zahteva, da skrijem del sebe.”
• Avtorica je imela nekoč govor o eni svojih knjig, ko jo je starejša gospa pred vsemi vprašala: ‘Počutim se zmedeno. Moj nečak je zdaj moja nečakinja. Obožujem ga. Pardon – jo. Moja vnukinja je lansko leto na šolski ples povabila fanta, to leto pa punco. In zdaj…tudi ti (avtorica knjige) si lezbijka? Nočem nikogar užaliti, zanima me samo: Zakaj so kar naenkrat vsi istospolno usmerjeni?’ V prostoru je bilo povsem tiho. Avtorica se je najprej pošalila, nato pa ji je odgovorila: ‘V ljudeh so neukrotljive in skrivnostne sile, ki jih nikoli nismo razumeli. Sile kot so vera. Kot je ljubezen. Kot je seksualnost. Neprijetno nam je, da teh skrivnosti ne moremo razumeti in jih kontrolirati. Zato smo vzeli vero in jo zapakirali v religijo. Vzeli smo seksualnost in jo zapakirali v spolne identitete. To je kot voda v kozarcu. Vera je voda. Religija je kozarec. Sekualnost je voda. Spolna identiteta je kozarec. Ustvarili smo te kozarce, da bi ukrotili neukrotljive sile. Nato smo rekli ljudem: Izberi kozarec – heteroseksualnost ali homoseksualnost (Mimogrede, če izbereš kozarec istospolne usmerjenosti boš nezaščiten s strani zakona, izločen iz družbe in zavrnjen s strani Boga. Dobro se odloči!). Ljudje so tako natočili svoje raznolike, sočne jaz-e v ozke, arbitrarne kozarce, ker je bilo to od njih pričakovano. Mnogi so življenje živeli v tihem obupu ter se počasi dušili, ker so zadrževali svojo sapo, da ja ne bi pokazali sami sebe. Ljudje v današnjih časih niso tako zelo drugačni kot nekoč. Gre le za to, da imamo prvič dovolj svobode, da nam ni potrebno spreminjati, kdo smo. Gre za to, da je nekega dne nekje neka oseba dvignila roko in rekla: ‘Te nalepke mi ne pašejo. Nočem se stlačiti v katerega koli od teh kozarcev. Ne vem, kaj točno paše meni, a vem, da to ni to.’ Nekdo drug je slišal to osebo govoriti in začutil upanje. Pomislil je: ‘Čakaj. Kaj pa če nisem sam? Kaj pa če z mano ni nič narobe? Kaj pa če je sistem s kozarci napačen?’ Začutil je, kako tudi on dviga roko in rekel je: ‘Jaz tudi.’ Nato se je dvignila še ena roka in še ena in še ena – verižna reakcija resnice, upanja in svobode. Ne mislim, da je gejevstvo nalezljivo. Sem pa prepričana, da je nalezljiva svoboda. Morda pa lahko nehamo se na vse pretege truditi razumeti to čudovito skrivnost seksualnosti. Morda lahko namesto tega le poslušamo sami sebe in drug drugega z radovednostjo in ljubeznijo in brez strahu.’

• Zelo všeč mi je bilo razmišljanje avtorice. Avtorica je izredno iskrena in njeno razmišljanje bralcu vsekakor da misliti.
• Avtorica se dotakne zelo aktualnih in pomembnih tem – od vzgoje, partnerskega odnosa do samozavesti, vere, rasizma in vloge ženske v družbi. Na te teme gleda na svoj način, ki je odprt, zabaven, globok in prav nič ‘zatežen’.
  
• Je izredno feministična – v najboljšem pomenu besede. Ženske spodbuja, da prenehajo biti ‘udomačene’, kot jih je skozi desetletja in stoletja naučila družba.
  

• Začetek je malo manj povezan. Sprva deluje kot, da bi brali blog, saj so bili prvi zapisi med sabo malo nepovezani. Kasneje postane bistveno bolje.

Ja, zelo! Mislim, da je to knjiga, ki bi jo morala prebrati vsaka ženska.
(Mimogrede všeč mi je bila tudi njena prejšnja knjiga Love Warrior).

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke: