Povzetek dokumentarca: The wisdom of trauma

Glavni govornik: Dr. Gabor Mate

• Med mladimi naraščajo anksioznost, ADHD (motnja pozornosti), depresija, samomori, odvisnosti itd. 20% mladostnikov je diagnosticiranih z anksioznostjo. Gre za epidemijo.
• Travma je neznosna grožnja, ki je ne znamo obvladati. Travma torej niso slabe stvari, ki se nam zgodijo, temveč tisto, kar se zgodi znotraj nas, kot posledica slabih stvari.
• Travma pomeni prekinitev stika s sabo. Zakaj nehamo biti povezani s sabo? Ker je preveč boleče biti mi. Izgubimo sebe. Začnemo se izogibati čustvom. Ko smo nato v odnosih, kjer nas nekaj malo prizadane, se takoj umaknemo, da ne bi doživljali neprijetnih čustvov. To tudi pomeni, da ne zaupamo sebi in svojim občutkom ter intuiciji. Zaradi tega se nehote zapletamo v situacije, ki so nam lahko nevarne.
• Travma vpliva tudi na razvoj možganov.
• Če nas je nekdo (npr. oče) pretepal kot otroka, smo imeli kot majhen otrok dve možnosti mišljenja: ”Moj oče je slab.” Ali pa ”Jaz sem slab/-a.”. Začnemo verjeti: ”Nisem vreden/-a ljubezni.”. Travma se zgodi, ko o tej izkušnji kot otrok nimamo nikogar, s katerim bi se pogovorili.
• Travma je pogosto multi-generacijska. To pomeni, da so lahko tudi naši starši čustveno zaprti, saj je bil to edini način, kako so lahko preživeli svojo travmo.
• Otroci ne doživijo travme, ker doživijo bolečino. Otroci doživijo travmo, ker so sami s to bolečino.
• Otrok, ki ga nikoli ne dvignemo in stisnemo, bo umrl. Tudi če ga hranimo in previjamo. Če ga ne pestvamo, ne bo znal regulirati stresa in čustev. Pred leti je bila popularna miselnost, ki je učila mamice, da morajo ignorirati otrokov jok, da bo otrok hitreje zaspal. Ko otrok to doživlja noč za noč, je to zanj travmatično.
• Če smo dejansko povezani s sabo in v stiku s svojimi ter otrokovimi čustvenimi in biološkimi potrebami, spoznamo, da je najbolj naravno, da otrok spi s starši.
• Ne potrebujemo genocida ali vojne, da pride do travme. Potrebujemo le starše, ki so tako odrezani sami od sebe, da otroka ne dvignejo, ko joka, in se ne znajo povezati z njim, ko otrok rabi odnos z njimi.
• Kot otrok imamo dve temeljni čustveni potrebi: potreba po navezanosti in potreba po avtentičnosti (potreba po povezanosti s sabo).
• Okolje nas včasih prisili, da nehamo biti avtentični. Npr. v našem okolju jeza ni dovoljena. Otroka, ki je jezen, se zavrača. Otrok je tako postavljen pred odločitvijo: ”Izberi okolje ali sebe. Odpovej se navezanosti ali pa avtentičnosti.” Otrok se bo najpogosteje odločil, da se odpove svoji jezi in preneha biti avtentičen. Delu sebe se odpove, kar se kasneje lahko pokaže kot depresija ali fizična bolezen.
• Otroku je pomemebno pomagati, da jezo spozna in se jo nauči uravnavati. Ne da jo potlači, temveč da se z njo spoprijatelji.
• Vsak, ki je kdaj bil odvisen od česa, ima v ozadju travmo. Lahko gre za odvisnost od drog, nikotina, hrane, seksa, pornografije, iger na srečo, interneta, računalniških iger, nakupovanja, dela, odnosov itd.
• Vprašanje ni ‘Zakaj odvisnosti?’, vprašanje je ‘Zakaj bolečina?’
• Dva mita od odvisnosti:
  • Odvisnost je odločitev. Iz tega mita izhaja, da so odvisniki sami krivi za svojo odvisnost in bi morali biti zanjo kaznovani.
  • Odvisnost je dedna. Ta mit je bolj human kot prvi, saj odvisnikov ne obtožuje in kaznuje za odvisnost. Istočasno pa je ta mit zavajajoč, saj ne upošteva, zakaj so ljudje ostali odvisni. Ne upošteva, da je odvisnost pogosto naraven odziv na travmo. Oseba trpi in hoče uiti bolečini. To je naravno.
• S tem, ko osebi (npr. odvisniku, brezdomcu) pokažemo prijaznost in spoštovanje, mu damo priložnost za spremembo.
• Zaradi svojih odvisnosti uničujemo Zemljo (recimo s tem, ko kupijemo stvari, ki jih ne potrebujemo).
• Do Zemlje se obnašamo kot da ne bi bila del nas. To, da smo odrezani od sebe, se nato odraža v tem, da smo odrezani od Zemlje in zanjo ne skrbimo.
• Sami sebe moramo začeti videti kot ‘Kaj se mi je zgodilo?’ in ne kot ‘Kaj je narobe z mano?’
• Sodobna medicina ločuje telo od uma in človeka od njegovega okolja. Okolja in uma medicina ne upošteva.
• Ljudje, ki razvijejo raka, so pogosto prijazni ljudje, ki so bolj pozorni na čustvene potrebe drugih kot na svoje. Pogosto imajo težave pri zdravem izražanju jeze. Pogosto tudi verjamejo, da drugih ne smejo razočarati.
• Pod travmatizirano persono je zdrav posameznik, ki nikoli ni našel načina, da bi se izrazil.
• Ko začnemo do sebe doživljati sočutje (več o tem tu), se začnejo spreminjati naši odnosi in posledično družba.
• Energijo travme lahko pretvorimo v energijo življenja.

• Zelo lep dokumentarec, ki odkriva lepoto in modrost v težkih trenutkih.
• Celostni pogled na travmo – od psihološkega in medicinskega vidika do družbeno-kapitalističnega.
• Ideja, da smo vsi ljudje. Resnična modrost je to, da znamo prepoznati bolečino, ki se skriva v drugih ljudeh. Da ljudi oz. sveta ne ločimo na ‘mi’ in ‘oni’, temveč da spoznamo, da smo vsi ljudje in se z drugimi in s svetom lahko počutimo povezane.

Ideja uporabe psihodelikov kot del terapije.

Ja! Občutki, ki se vam bodo prebujali ob ogledu dokumentarca, bodo drugačni kot če le preberete ta povzetek. Tema ni lahka, je pa vredno raziskati tudi ta del sebe. Zelo priporočam ogled!

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke: