Povzetek knjige: Love and…

Avtorica knjige: Jen Kim

• Na vseh področjih življenja smo soočeni z odločitvami. A pogosto je bolj kot kaj se odločimo, pomembno kako se odločimo. Schwartz opisuje vedenje, ki ga imenuje maksimiziranje. Maksimizatorji (ang. maksimizers) z odnosi ravnajo podobno kot z oblekami – poskusijo jih veliko, preden najdejo tisto, ki se popolnoma prilega. Maksimizator verjame, da nekje v svetu obstaja popoln partner zanj. Nasprotno od Maksimizatorjev delujejo Zadovolizatorji (ang. Satisficers), ki se ne ukvarjajo s tem, ali je zunaj še nekdo boljši, temveč so zadovoljni s tem, da je nekdo dovolj dober. Zadovolizatorji imajo še vedno lahko visoke standarde za partnerja. Gre torej za razliko med iskanjem nekoga zelo dobrega v primerjavi z iskanjem najboljšega.
• Nasplošno so Maksimizatorji manj zadovoljni in imajo več možnosti za depresijo kot Zadovolizatorji. Zadovolizatorji doživljajo tudi manj FOMO (fear of missing out oz. strah, da nekaj zamujajo) in so pogosto srečnejši kot Maksimizatorji.
• Živimo v kulturi, ki deluje po principu maksimiziranja, saj tako deluje naša kultura potrošništva. Reklame in mediji nas skušajo prepričati, da nujno potrebujemo najboljše stvari na vseh področjih. Alternative ni. Kdaj ste nazadnje prebrali članek z naslovom ’10 dobrih, ne pa fenomenalnih pričesk, ki jih morate poskusiti’ ali ‘Kako ga večinoma zadovoljiti v postelji?’. Na vsakem koraku smo usmerjeni v razmišljanje Maksimizatorja.
• Koliko super potencialnih partnerjev smo spregledali, ker smo bili prepričani, da bo naslednji profil še boljši? Teorija Maksimizatorjev in Zadovolizatorjev lahko razloži, zakaj kljub dejstvu, da več kot 20% posameznikov, starih med 25 fo 44, uporablja aplikacije za zmenke in iskanje ljubezni, le 5% od njih preko aplikacij najde dolgotrajno zvezo.
• Le 12% parov hodi na redne zmenke (date nights).
• Večina populacije prilagodi resnico vsaj 1-krat v 10 minutnem pogovoru (raziskava Univerze Massachusetts). Kar je še huje – ogromno ljudi se niti ne zaveda, da so lagali, dokler si pogovora ponovno ne zavrtijo v mislih. Zanimiva je tudi ugotovitev o razlikah v laganju moških in žensk. Tako moški kot ženske lažejo v pretežno enaki meri. Ženske pogosteje lažejo z namenom, da bi se druga oseba počutila bolje, medtem ko moški pogosteje lažejo, da si dvignejo lastni ego.
• 81% posameznikov, ki se spoznavajo preko spleta, priznavajo, da so v njihovih profilih netočni podatki – najpogosteje kar se tiče starosti, višine ali teže. Ženske se pogosteje predstavijo kot približno 4 kg lažje, medtem ko moški pogosto povečajo svojo višino.
• Ghosting je angleški izraz (ghost = duh) za situacijo, ko oseba, s katero hodite, nenadoma izgine iz vašega življenja. Ignorira vas, ne odgovarja na vaše poskuse, da bi jo kontaktirali itd. Razlog, zakaj se nekateri zatekajo h ghostingu je dejstvo, da je zelo preprosto. Istočasno osebi omogoča, da se izogne neprijetnemu pogovoru o odnosu in razhodu. Če bi posameznik napisal, da bi rad odpovedal zmenek ali ga prestavil, se opravičil ali kaj podobnega, bi ga to lahko prikazalo v negativni luči. Moral bi priznati, da je naredil nekaj narobe ali da si je premislil, zaradi česar bi se počutil slabo. Z ghostingom pa se temu izogne. Na ta način jim nikoli ni treba poslati ‘Oprosti, a moral bom odpovedati.’ sporočila.
• Poleg ghostinga avtorica predstavi tudi vedenje, ki se imenuje ‘icing’ (ice = led). Gre za vedenje, kjer oseba nenadoma stopi na zavore kar se tiče grajenja zveze. Oseba napiše npr. ”Oprosti, res sem zaseden. Se slišiva kdaj kasneje.”. Če gre za icing avtorica pravi, da je prevod tega stavka: ”Nisem zainteresiran zate, a bi rad, da me še vedno čakaš za vsak slučaj.”
• Avtorica omenja tudi vedenje ‘benching’ (= posedeti nekoga na klop). Gre za vedenje, kjer se oseba le minimalno potrudi – toliko, da ohrani odnos. Oseba recimo vedno le povpraša ‘Kako si?‘, nikoli pa ne naredi nobenih konkretnih planov, da bi se videla. Oseba si torej pušča možnosti odprte, medtem ko vajina komunikacija poteka na avtopilotu.
• ‘Zombieing’ je podobno vedenje kot ghosting, a s to razliko, da oseba, ki je nenadoma prenehala komunicirati, ‘oživi’, ko vas nenadoma kontaktira.
• Zakaj so nekaterim ženskam všeč nedosegljivi moški? Ker moški ne deluje zainteresiran, nekatere ženske postanejo sumničave in neprepričane vase ter se začnejo spraševati: ‘Ali misli, da nisem dovolj dobra?’ Avtorica pravi, da tako sama kot veliko drugih žensk pomanjkanje zanimanja s strani moškega zaznajo kot izziv in sprejmejo priložnost, da mu dokažejo, da v resnici so dovolj dobre. Avtorica omenja izkušnjo, ki jo je imela z moški, ki ji je že na začetku zveze, priznal, da ima težave z nezvestobo. Namesto, da bi avtorico to odvrnilo, se je odločila, da bo prva, ki ga bo spremenila. Čez nekaj časa tovrstve ženske čutijo, da so v zvezo tako veliko investirale in čakale tako dolgo, da bi se nedostopni moški spremenil, da je misel, da bi ga zapustile ne da bi se moški spremenil, nezaslišna.
• Ne moremo vplivati na to, kdo nas privlači. Lahko pa vplivamo na to, s kom gremo na zmenek.
• Ena izmed študij, ki je vključevala 832 študentov, je pokazala, da je 50% moških in 26% žensk zadovoljnih z dejstvom, da so se odločili za seks za eno noč.
• Za razliko od moških ženske doživijo orgazem le pol tako pogosto med bežnim seksom (torej med seksom z nekom, s katerim niso v zvezi) kot pri seksu z nekom, s katerim so v zvezi.
• Današnji milenijci so 4-krat bolj odprti in sprejemajoči do istospolni zvez kot je bila enako stara generacija leta 1970.
• Čeprav so milenijci odprti do seksa pred poroko in do bežnega seksa, študija (Archives of Sexual Behavior) kaže na to, da je ena tretjina oseb, starih med 20 in 29 let, nedolžnih. Polovica milenijcev ni seksala eno leto.
• Tudi poročeni pari v današnjem času seksajo manj kot so v 90-ih letih in še manj kot so v 80-ih letih. Prav tako od leta 2008 upada spolna aktivnost samskih. Raziskovalka Jean Twenge sumi, da so za to krivi pametni telefoni, Youtube, Netflix in podobni. Pravi: ”Naša zabava je veliko bolj zabavna in dostopna kot je bila nekoč. Sedaj je veliko več stvari, ki jih lahko počnemo ob desetih zvečer kot jih je bilo nekoč.”
• Študija, ki je zajemala 25000 parov (University of Toronto) je prišla do zaključka, da najbolj srečni pari seksajo enkrat tedensko.
• Ko so pare v enih izmed študij prosili naj podvojijo svojo običajno količino seksa, niso bili zadovoljni niti s spremembo v pogostosti seksa niti s kakovostjo seksa.
• Veliko parov seksa tudi rekdeje. Ena izmed ocen (Newsweek) pravi, da 15-20% poročenih parov sploh ne seksa.
• Strokovnjak za obdelavo podatkov Seth Stephens-Davidowitz pravi, da je najpogosteje iskana težava glede zakona preko Googla ‘zakon brez seksa‘. Druga najpogostejša pa ‘nesrečen zakon‘.
• Študija iz leta 2015, ki je zajemala 3000 žensk, je pokazala, da skoraj tretjina gleda pornografijo vsak teden.
• Raziskovalci (Stanford University) so analizirali stotine zgodb o razhodu in ugotovili, da so imeli tisti posamezniki, k sebe vidijo kot žrtev ali ki sebe krivijo za razpad zveze, več težav pri prebolevanju zveze kot tisti, ki so razpad zveze pripisali dejavnikom zunaj njihove moči, npr. napačen čas ali lokacija.
• V eni izmed študij so ugotovili, da čeprav ženskam po razpadu zveze upade samozavest, se kmalu začnejo bolj zavedati sebe in postanejo bolj dojemljive v bodočih zvezah, kar jim omogoča, da si hitreje opomorejo in postanejo čustveno močnejše za razliko od moških, ki izkusijo konec zveze. Moški pogosto potrebujejo dlje časa, da prebolijo konec zveze.
• Študija iz leta 2009 je pokazala, da se je 65% študentov pobotalo po koncu zveze in torej ponovno obudilo zvezo. Ločena študija iz leta 2013 je razkrila, da se je 37% parov, ki živi skupaj, in 23% poročenih parov nekoč že pobotalo po razhodu.
• Moški pogosteje skušajo osvojiti svojo bivšo partnerko. Izobražene ženske pa pogosteje pri koncu zveze vztrajajo.
• Kar iščemo v zvezah pogosto ni sreča, temveč domačnost. Znotraj zveze skušamo po-ustvariti občutke, ki jih poznamo od otroštva.

Veliko zanimive statistike.

Avtorica je skušala priti do odgovora, zakaj ni poročena oz. v trdni in ljubeči zvezi. To je skušala ugotoviti preko raziskovanja ljubezni in zvez. Knjige, ki so napisane na ta način (torej preplet osebnih izkušenj z raziskavami in mnenji strokovnjakov) so lahko super. (Npr. How not to hate your husband after kids). Pri tej knjigi pa sem pogrešala malo več globine. Avtorica nam je sicer zaupala svoje osebne izkušnje, a ni bila pripravljena nič kaj zares pobrskati po sebi in raziskovati, kaj je njen doprinos k vsemu. Ni se poglobila v svoje izkušnje, ni raziskovala svojih prepričanj o zvezah in ni analizirala vzorcev, ki se ji ponavljajo kar se tiče partnerja. Ni pokazala nikakršne zdrave samokritičnosti oz. zdrave distance do sebe. V resnici gre le za zbirko statističnih podatkov z občasno površinsko osebno izkušnjo.

Pogrešala sem tudi več statistike kar se tiče istospolnih parov.

Morda, če vam je zanimiva statistika. Ne bi je pa priporočila, če ste samski in si želite imeti trdno zvezo. V tem primeru raje preberite tole knjigo.

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Dosedanje objavljene zmagovalne ideje knjig si lahko preberete tu.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke:

Če vas ta tema zanima, si lahko ogledate tudi kratek posnetek, ki sem ga na temo ljubezni in zaljubljenosti pripravila pred leti. Posnetek si lahko ogledate tu.