Samopoškodovanje: “Moj otrok se reže!”

Samopoškodovanje za večino staršev predstavlja nočno moro.

Na psihoterapiji starši pogosto povedo, kako šokirani so bili, ko so odkrili, da se to dogaja. Njihove prve misli so ponavadi:

»Kaj se dogaja z mojim otrokom?«

»Si hoče moj otrok vzeti življenje?«

»Kaj sem naredil narobe, da moj otrok to počne?«

In predvsem: »ZAKAJ to počne?«

Čeprav samopoškodovanje še vedno ostaja precej tabu tema, to na žalost še zdaleč ni redko vedenje. Po oceni nekaterih raziskav se v Ameriki kar 17% študentov samopoškoduje, v Angliji pa vsaka tretja punca med 11. in 12. letom. Skoraj vsi (90%), ki se samopoškodujejo, to pričnejo v najstniškem obdobju ali prej. Samopoškodovanje je pogostejše pri puncah. Približno 50% najstnikov, ki se samopoškodujejo, s tem pričnejo pri približno 14. letu in nadaljuejo v svoja dvajseta leta.

Samopoškodovanje je lahko različno. Od rezanja, zbadanja z ostrimi predmeti, močnih udarcev v steno, pretepanje samega sebe, žganje z vžigalicami, puljenje las, praskanje brazgotin in starih ran itd.

Starši me na psihoterapiji pogosto vprašajo, ali to otrok počne, ker želi pozornost.
Ne, v veliki večini primerov to ni razlog. Nenazadnje večina najstnikov svoje samopoškodovanje skuša na vsak način skriti (npr. Zakrivanje brazgotin na rokah z dolgimi rokavi sredi poletja itd.).

Ja, deluje kontra logiki. Samopoškodovanje fizično boli – zakaj bi se kdorkoli počutil ob tem dobro?

Najpogosteje otrok samopoškodovanje uporablja kot strategijo uravnavanja čustev. Verjetno so njegova čustva izredno močna in jih ne zna ustrezno razumeti in izraziti. Samopoškodovanje mu tako omogoča olajšanje napetosti in sprostitev notranje stiske. Otrok lahko doživlja tudi močno čustveno otopelost. Ko zagleda kri ali kak drug znak svoje poškodbe, ga to in fizična bolečina, ki jo ob tem doživlja, spomni, da je živ. S tem preseka otopelost, ki jo doživlja.

Po epizodi samopoškodovanja najstnik ponavadi doživlja obdobje miru in olajšanja. To obdobje lahko traja nekaj minut ali pa več dni.

V veliki večini samopoškodovanje torej ni znak samomorilnosti ali iskanja pozornosti.

Vaš otrok se reže zato, ker se želi počutiti bolje. Čeprav se sliši nenavadno, vaš otrok to počne, ker išče rešitev. In trenutno je najboljša rešitev, ki jo je bil zmožen najti to, da se poškoduje. Seveda to ni dobra rešitev. Vseeno pa to pomeni, da vaš otrok želi in išče pomoč. Ni obupal in se predal. Ni suicidalen. Hoče si pomagati! Kar je potrebno sedaj narediti, je zamenjati način, kako pride do olajšanja napetosti in pomiritve. Torej končni cilj je še vedno isti – počutiti se bolje, pot do tja pa bo kmalu drugačna in do telesa prijaznejša.

Pomembno je, da se ne krivite! Svojemu otroku boste težko pomagali, če vse vzamete nase in se počutite kot slaba mama ali oče, ker niste popolni. Bistveno bolj mu boste lahko pomagali, če se osredotočite na to, da ostajate odprti in se učite novih strategij ter načinov, kako svojemu otroku pomagati.

Ne bo dovolj, da otrok le preneha s samopoškodovanjem. Samopoškodovanje je nenazadnje le posledica otrokove stiske, ne pa sam vzrok. Psihoterapija otroku oz. najstniku omogoči, da se nauči drugače, bolj konstruktivno odreagirati na svoje stiske. Psihoterapevt, ki ima izkušnje na področju samopoškodovanja, bo najstnika naučil, kako prepoznati, uravnavati in na zdrav način izražati svoja čustva. Najstnika ne bo sodil, ker to počne, pač pa se mu bo znal približati in bo razumel, da je to njegov poskus rešitve. Najstnik bo tako postopoma spreminjal način delovanja in samopoškodovanje pričel opuščati.

Če želite svojemu otroku pomagati, da ob strokovni podpori in usmeritvi razišče, v kakšni stiski se je pravzaprav znašel in osvoji strategije, kako si iz stiske pomagati brez samopoškodovanja, mi lahko pišete in se dogovorimo za termin:

Ime *

Email *

Sporočilo

Pošljite