Nosečnost: 11 psiholoških mitov, o katerih nihče ne govori

Ko ženska postane noseča, ima na voljo ogromno informacij. Od knjig, revij, člankov na internetu, mobilnih aplikacij, ki odštevajo našo nosečnost do nasvetov naših mam, tašč, prijateljic itd.

Večina teh virov informacij pa močno zanemari ključni vidik nosečnosti. Ponavadi zajemajo le zdravstveno-medicinski vidik nosečnosti. Npr. kaj jesti, kako telovaditi, zdravniški pregledi itd. Povsem pa spregledajo ČUSTVENO IZKUŠNJO NOSEČNOSTI.

Zaradi tega sem se kot psihologinja in psihoterapevtka odločila napisati članek ravno o tem. Spoznali boste 11 najpogostejših psiholoških mitov o nosečnosti. Izvedeli boste tudi 6 načinov, kako se z otrokom povezati že v času nosečnosti.

Čustvena izkušnja nosečnosti je od ženske do ženske lahko zelo različna. Prav vsaka izkušnja nosečnosti je unikatna in le naša (tudi kadar smo noseče večkrat). Nekatere ženske se recimo nosečnosti začnejo zelo hitro zavedati. Druge kljub pozitivnem testu nosečnosti še nekaj časa ne morejo verjeti, da je nosečnost resnična. Vse dokler ne opazijo večjega trebuščka, ne dojamejo, da se nosečnost res dogaja. Včasih imajo na trenutke lahko celo občutek kot da bi si le izmislile, da so noseče.

Tudi naša čustva v času nosečnosti so lahko zelo različna. Morda je naša najboljša prijateljica noseča istočasno kot mi ali nam skuša mama povedati, da točno ve, kako se počutimo, ker je tudi sama to dala skozi. A se je vseeno dobro zavedati, da čustvena izkušnja nosečnosti za nas lahko povsem drugačna.

Stres v času nosečnosti je povsem naraven. Živeti povsem brez stres je praktično gledano nemogoče. Vsaka sprememba – dobra ali slaba, za nas predstavlja stres, saj se moramo na spremembo prilagoditi. To nam lahko vzame nekaj energije, časa in potrpežljivosti. Nosečnost in prihod novega otroka je velika sprememba in kot taka sama po sebi stresna. Četudi je nosečnost načrtovana in se je močno veselimo, je za nas to tudi stres. Čeprav se zadnja leta veliko govori o stresu, vsak stres za nas ni nujno slab. Stres doživljamo vsakič, ko se premaknemo iz svoje cone udobja. Z drugimi besedami takrat ko se učimo kaj novega in rastemo.
Drugače je seveda pri kroničnem ali izredno močnemu stresu, ki zelo negativno vpliva na naše zdravje in počutje. Zaradi tega je zelo pomembno, da znamo v času nosečnosti (pa tudi sicer) dobro poskrbeti zase tako fizično kot psihično.

Spomnim se klientke, ki ji je bilo prvih 4 mesecev nosečnosti vsak dan ves čas zelo slabo. Zaradi tega je bila v prvi polovički svoje nosečnosti pogosteje slabše volje kot sicer. Če je kdaj potožila tašči o tem, da ji je slabo, ji je tašča začela govoriti o sosedovi hčeri, ki je bila ravno tako noseča, le da je ona pa ves čas nosečnosti prepevala in kar sijala od navdušenja vsak dan. Klientka se je ob tem počutila še slabše in imela še občutke krivde.

Pogosto imamo lahko idejo o tem, da je nosečnost čas, ko bi morale biti ves čas dobre volje. Včasih drugi na nas pritiskajo v tej smeri, še pogosteje pa nase pritiskamo same. Ta pritisk ima le kontra učinek – zaradi njega se počutimo še slabše. Neprijetna čustva namreč niso slaba. So seveda neprijetna, a imajo tudi svoj namen. Povsem naravno je, da se v času nosečnosti počutimo kdaj tudi na tleh, nemočne, razočarane, žalostne ali jezne. Lahko smo celo ljubosumne na ženske, ki trenutno niso noseče in lahko npr. rolajo ali pijejo koktejle itd. Večina nosečnic (in tudi njihovi partnerji) se občasno srečajo tudi z občutkom tesnobe. Še zlasti ob vprašanjih, kot so:

Tako prijetna kot neprijetna čustva so v času nosečnosti torej povsem naravna in nikakor niso razlog, da bi se zaradi samega dejstva, da se počutimo slabo, počutili še slabše in imeli občutke krivde.

Ta mit na prvi pogled morda deluje podoben prejšnjemu, a sem se vseeno odločila, da ga vključim. Namreč nosečnost na žalost ne izključuje možnosti depresije. Pri prejšnjem mitu smo govorili o tem, kako so tudi neprijetna čustva naravna in za nas tudi zdrava. Pri depresiji pa ni tako. Depresija na žalost lahko vpliva tudi na otroka in njegov kasnejši razvoj. Zaradi tega je v primeru, da sumimo na depresijo ključno tako za otroka kot zase, da si poiščemo pomoč psihoterapevta (klik za povezavo), ki je izkušen na področju depresije.

Nekatere ženske, zlasti tiste, ki trpijo za anksioznostjo, se izredno bojijo, da bodo otroku nehote škodile. Zaradi tega si v nosečnosti ne upajo početi niti tistih reči, ki jih medicinska stroka in njihov ginekolog označujejo kot primerne in neškodljive v času nosečnosti. Same sebe po nepotrebnem še dodatno omejujejo, zaradi česar kakovost njihovega vsakdanjega življenja občutno pade. Razen v primeru določenih zdravstvenih izjem lahko tudi v nosečnosti počnemo vrsto reči, ki so neškodljive in nas veselijo. Nosečnost ni bolezen.

Npr. prenoviti stanovanje, se lotiti zahtevnega projekta v službi, dokončati doktorsko dizertacijo, diplomirati itd.
Seveda je povsem v redu, da se tudi v času nosečnosti lotimo raznih reči. Pomembno pa je, da ob tem poslušamo tudi samo sebe in prepoznamo, kdaj potrebujemo počitek. Nosečnost ni čas, ko bi same sebe silile v velike projekte. To ni čas, ko bi same sebi govorile, kaj vse ‘moramo narediti’. To je čas, ko se je super naučiti samo sebe in svoje telo poslušati. Nenazadnje je naše telo ravno sredi izredno velikega projekta – ustvarjanje novega bitja.

Pogosto je to res, včasih pa tudi ne. Ta tema je zaenkrat pogosto tabu tema. Ženske, ki temu mitu močno verjamejo in nato ne začutijo ljubezni takoj, ko otroka prvič vzamejo v naročje, se glede tega pogosto zelo obremenjujejo. Prepričane postanejo, da to pomeni, da so slabe mame in da je z njimi nekaj narobe. To jih lahko vodi tudi v poporodno depresijo. Ideja, da so slabe mame, ker ne doživijo takojšne intenzivne ljubezni do svojega otroka, NE drži. Pri nekaterih ta občutek pride nekoliko z zamikom. Včasih z zamikom nekaj dni, včasih tudi z zamikom nekaj tednov. Če je ta zamik zelo dolg in nas skrbi, se je koristno obrniti na psihoterapevta (klik za povezavo), saj nam pogovor lahko izredno pomaga. Predvsem pa ni koristno tega tiščati v sebi in misliti, da se to dogaja le nam ali da smo zaradi tega ‘čudni’ ali grozni. Tudi to, da ljubezni ne doživimo v prvi sekundi, ko zagledamo svojega otroka, je naravno in o nas ne pove prav nič slabega.

Nosečnost je pogosto čas, ko si predstavljamo svojega bodočega otroka, kako se prisrčno smeji, kako veselo maha z rokami oz. kako izgleda ravno tako kot v reklamah za pleničke.
Pogosto nas preseneti cela paleta čustev, ki jo ob novorojenčku (in tudi kasneje) doživljamo. Verjamemo, da mame ob svojem novorojenčku ne bi smele doživljati frustracije, osamljenosti, zdolgočasenosti, jeze ali strahu. Kaj šele, da bi nam lastni otrok šel v nekem momentu na živce!
Povsem naravno je, da nam v kakšnem trenutku otrok ni najbolj všeč. Tako kot nam gre v kakšnem trenutku lahko na živce naš partner, najboljši prijatelj, brat, sestra ali starši, nam gre lahko na živce tudi otrok. To ne pomeni, da ga nimamo radi ali da nismo dobra mama. Najverjetneje pomeni le, da smo utrujene, da je v tistem trenutku vsega preveč, da potrebujemo počitek ali odraslo družbo ali pa preprosto, da nam je v tistem trenutku pač težko.

Partnerje oz. bodoče očete pogosto preseneti, kadar nosečnost in rojstvo otroka doživljajo drugače kot njihova partnerka. Pogosto imajo občutek, da njihova žena hitreje in bolj naravno prevzame vlogo mame. Pri tem ji pomaga tudi narava, saj zaradi telesnih sprememb in hormonov pogosto hitreje in intenzivneje začuti ljubezen do otroka. Partnerji se večkrat počutijo na začetku bolj ‘štorasto’ ob otroku in včasih potrebujejo več časa, da z otrokom navežejo stik. Čisto naravno je, da partnerja nosečnosti in navajanje na novorojenčka ne doživljata nujno povsem enako, zato je pomembno, da damo sami sebi čas. O tem se lahko tudi pogovarjamo, pomembno pa je seveda, da smo do partnerja oz. partnerke ob pogovoru odprti, ljubeči in sprejemajoči.

Ja, vsekakor je nosečnost obdobje, ko je težje nadzorovati svoja čustva, saj nam hormoni lahko zelo nagajajo in se kdaj razjokamo povsem brez razloga. Vseeno pa se lahko naučimo prepoznati, kdaj nas usmerjajo hormoni. Naučimo se lahko zavestno odločiti, kakšen bo naš odziv na čustva, ki jih doživljamo. Morda smo iz neznanega razloga razdražljive, a to ne pomeni, da je v redu, da partnerja naderemo in stresemo vso frustracijo nanj. Svoja dejanja kljub nosečnosti in hormonom lahko usmerjamo in nadziramo.

Seveda iz medicinskega vidika obstajajo ‘boljši’ in ‘slabši’ časi za nosečnost, saj je po določeni starosti možnost zanostive vse manjša. Iz psihološkega vidika pa idealnega časa za nosečnost ni. Morda nam mama, tašča ali kolegice razlagajo, kako moramo z otrokom pohiteti ali počakati. A v resnici smo le me in naš partner tisti, ki lahko zase presodimo, kdaj je za nas pravi čas za nosečnost. In tudi takrat, ko se odločimo, čas ne bo nikoli povsem idealen. Realno gledano najverjetneje ne bomo prišli do točke, ko bo čisto vse popolno za nosečnost in za odločitev za otroka. Npr. ko bomo točno prav finančno situirani, v ravno pravi službi, v točno takem stanovanju, kot smo si zamislili, super zdravi in z idealno telesno težo, v dobrih odnosih s prav vsemi itd.

Nosečnost je torej čas, ko se v našem telesu dogaja vrsto sprememb. Poleg tega, da se naše telo fizično pripravlja na otroka, se pričnemo nanj pripravljati tudi psihično. Če bi se želele s svojim še nerojenim otrokom še bolj povezati, lahko preizkusite katerega izmed spodnjih načinov:

Pravila, kako in kaj bomo napisali, postavljamo sami. Lahko ga napišemo z namenom, da bomo otroku nekega dne pismo pokazali ali pa ga napišemo čisto zase.

To je super početi tudi skupaj s partnerjem. Pogovarjamo se torej, kako si predstavljamo naše skupno življenje z novim članom družine in si dovolimo sanjariti.

Zgoraj sem že omenila, da je nosečnost čas, ko se večina nosečnic sreča tudi z občutki tesnobe in skrbi. Pisanje dnevnika je lahko zelo dober način, s katerim te občutke izrazimo. V dnevnik torej zapišemo razne svoje občutke in misli, s katerimi se srečujemo. Zapišemo, česa se veselimo, kako se navajamo na spremembe svojega telesa, kaj nas skrbi, kako doživljamo svojo nosečnost itd.

Meditacija ima vrsto dokazanih pozitivnih učinkov -od zdravstvenih (npr. izboljšan imunski sistem, manjše doživljanje bolečine) do psihičnih (npr. manj skrbi, stresa, depresije, pogostejše doživljanje sreče, večja povezanost z drugimi, več sočutja, boljša samodisciplina itd.). Istočasno je tudi odličen način, s katerim stopimo v stik s svojim spreminjajočim se nosečniškim telesom in se čustveno povežemo z otrokom, ki ga pričakujemo.

KAKO MEDITIRATI: Še posebej priporočam mobilno aplikacijo INSIGHT TIMER. Aplikacija ima sliko zlate posode. Aplikacija je povsem brezplačna in je primerna tudi za tiste, ki sicer meditacije (še) ne poznajo. Je pa potrebno znanje angleščine. Pri tej aplikaciji lahko zbirate med različnimi temami. Za nosečnice priporočam, da v iskalnik aplikacije vpišete ‘pregnancy’. Nato pa izberete meditacijo z naslovom ‘Relaxing Meditation for Pregnancy’. Lahko pa seveda tudi raziskujete in najdete svojo najljubšo meditacijo, ki vam polepša nosečnost.

Bi radi prebrali še kak članek na podobno temo? Ostanite v stiku z nami in se prijavite na naše brezplačne e-novičke: